ⓘ Književnost

Književnost

Knjižévnost ali literatúra, slóvstvo označuje poseben način komunikacije, ki ga prepoznavamo po oznakah njegovih specifičnih oblik, npr. roman, sonet, tragedija, idilična povest. V ožjem pomenu obsega samo dela besedne umetnosti, tj. besedil v umetnostnem jeziku, v širšem pa tudi žanre drugačnega značaja: dnevnik, pisma, spomini, pridiga, molitev itd. Književnost poznajo različna ljudstva, združbe, filozofske šole ali zgodovinske dobe. V splošnem velja, da je književnost nekega ljudstva zbirka besedil, ki jih ta ima. S to oznako književnosti lahko gledamo enako na judovsko Biblijo, pesnite ...

Starogrška književnost

Starogrška književnost obsega književno ustvarjalnost v grškem jeziku, ki se začne s Homerjevimi epi okoli 8. stoletja pr. n. št. in se konča okoli leta 529 n. št., ko je bizantinski cesar Justinijan zaprl Platonovo Akademijo v Atenah, zadnjo filozofsko šolo v antiki. Grška književnost je ne le usodno vplivala na nastanek rimske književnosti, ampak je izjemno vplivala tudi na celotno evropsko književnost s tematiko in skoraj vsemi književnimi zvrstmi. V 13 stoletjih v antiki – osem pred našim štetjem in pet iz nove dobe – so ustvarjali mnogi pesniki in prozni pisci, ki so bili po jeziku in ...

Primerjalna književnost

Primerjalna književnost oz. komparativistika se posveča odnosom med literaturami različnih nacionalnih kultur in različnih jezikov. Raziskuje medsebojne vplive, gibanja, vire literarnih del, njihove teme, problematiko prevajanja itd. Poglablja se v odnose med filozofijo, teorijo umetnosti in ostalimi sorodnimi disciplinami ter v razvoj literarnih oblik in žanrov. Slovenska primerjalna literarna veda se posveča tudi preučevanju slovenske literature v evropskem in mednarodnem, pa tudi v intermedijskem kontekstu. Primerjalna književnost je najtesneje povezana z literarno teorijo.

Slovenska književnost

Jožef Košič 1788–1867 Jurij Japelj 1744–1807 Štefan Küzmič 1723–1779 Marko Pohlin 1735–1801 Valentin Vodnik 1758–1819 Anton Tomaž Linhart 1756–1795 Mikloš Küzmič 1737–1804 Žiga Zois 1747–1819

Nobelova nagrada za književnost

Nobelova nagrada za književnost je ena od Nobelovih nagrad, ki jih od leta 1901 podeljuje švedski Nobelov sklad za pomembne dosežke v književnosti. Nagrajence izbira osemnajstčlanska komisija, sestavljena iz članov Švedske akademije, za avtorjev opus v celoti, čeprav včasih izpostavi konkretna dela. Je ena od petih nagrad, ki jih je švedski izumitelj Alfred Nobel predvidel v svoji oporoki. V njej je naročil, naj dobi nagrado za književnost pisatelj, ki je ustvaril" na področju književnosti najodličnejše delo v idealni smeri "; komisija to" idealno smer "interpretira kot vrsto idealizma, ki ...

Slovenska mladinska književnost

Slovenska mladinska književnost je leposlovje v slovenščini, ki so ga od 19. stoletja dalje namenjali otrokom in mladini. Od 60. let 20. stoletja dalje je predmet univerzitetnega študija.

                                     

Epigram

Epigram je posvetilni napis ali kratka pesem, ki se lahko pojavlja na različnih predmetih: na vazah, kipih, spomenikih, zgradbah, nagrobnikih, itd. Izraz epigram je starogrškega izvora: epi-gramma pomeni" napisano na ". Epigram je v helenističnem obdobju postal književna zvrst. Ena najbolj znanih kolekcij epigramov je Palatinska antologija, napisana v 10. stoletju našega štetja v Bizancu. Zbirka obsega 15 knjig.

                                     

Farsa

Farsa, je satirično dramsko delo z ostro polemično vsebino. Farsa je bila v srednjem veku robat komičen vložek v francoskem miraklu. V 14. do 16. stoletja pa v romanskem jezikovnem področju samostojna krajša burkasta igra, ki je prikazovala nemogoče dejanje kot mogoče. Farsa predvsem biča človeško družbo in hoče s pretiranimi poudarki vzbujati smeh. Primer: Ivan Cankar Pohujšanje v dolini šentflorjanski

                                     

Komentar

Komentar je besedilo, ki kaj pojasnuje, razlaga, ali obširnejše, z avtorjevimi pojasnili ali pripombami opremljeno poročilo. Komentator je lahko le tisti, ki se strokovno spozna na temo, ki jo komentira. V novinarstvu je komentar žanr, s katerim poskušajo novinarji odkrito vplivati na javno mnenje.

                                     

Larpurlatizem

Larpurlatizem je smer v književnosti, ki je osvobojena vseh zunanjih vezi in podrejena samo želji po čisti lepoti. Larpurlatizem bi lahko imenovali tudi umetnost zaradi umetnosti. Larpurlatizem je nazor, ki se je izoblikoval sredi 19. stoletja in po njem naj bi umetnost upoštevala le svoje lastne zakonitosti, otresla naj bi se vseh socialnih, religioznih, moralnih in političnih vezi ter služila smo lepoti. Začetnik te literarne smeri je Théophile Gautier.

                                     

Mirakel

Mirakel je srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz legend. Mirakel je oblika srednjeveške duhovne drame, ki je nastala v začetku 12. stoletju in se obdržala vse do novega veka. V ospredju mirakla, ki je bil najbolj razširjeni v Franciji in Španiji so bili postavljeni čudeži svetnikov. Veliki španski dramatik Calderón 1600 - 1681 je dal miraklu klasično obliko.

                                     

Nauk

Nauk je ključna misel zgodb, ki potrjuje določeno moralno idejo. Nauk je po navadi na koncu zgodbe, včasih pa je le vtkan v zgodbo in ni posebej izpostavljen. Nekaj naukov: -kdor drugemo jamo koplje, sam vanjo pade, -kdor visoko leta, nizko pade, -ne kiti se tujim perjem, -lahko je zaničevati, česar ni mogoče dobiti, -jabolko ne pade daleč od drevesa, -bolje kos kruha v miru kot pojedina v prepiru.

                                     

Okvirna pripoved

Okvirna pripoved oklepa kot okvir eno ali več pripovedi. Okvirna pripoved je lahko prava zgodba, novela, povest ali pa samo opis stanja oziroma pogovora brez večjega dogajanja. Izvira iz Azije, v Evropi je dosegla vrh v renesansi. Primer slovenske okvirne pripovedi je Tavčarjev cikel povesti V Zali. Najbolj znan primer okvirne povesti je verjetno Tisoč in ena noč. V okvirni zgodbi izvemo kdo pripoveduje zgodbo,ki sledi -> to pa je vložna zgodba

                                     

Pesništvo

Pesništvo ali poetika je literarna zvrst, pomeni pisanje pesmi. Pesništvo je lahko epsko, lirično ali ljudsko. Najpomembnejši slovenski pesniki so: France Prešeren, Alojz Gradnik, Josip Murn Aleksandrov,Gregor Strniša, Janez Menart, Ivan Minatti, Srečko Kosovel.

                                     

Pesnitev

Pesnitev je vsebinsko členjena pesem daljšega obsega. Opeva zunanje dogodke in nima značilnih potez romance ali balade. Sinonim za pesnitev je tudi pripovedna pesem.

                                     

Poglavje

Poglavje ali kapitel je smiselno zaokrožen in samostojen del besedila. Poglavja imajo lahko svoje naslove ali so le oštevilčena. Sprva je pomenil kratko, nekaj besed dolgo vsebinsko napoved dela knjige. Spada med elemente zunanje zgradbe besedila.

                                     

Protagonist

Protagonist je glavni lik v literarni, glasbeni, filmski, radijski ali televizijski pripovedi. Dogajanje se v pripovedi vrti okrog tega lika. Njegov glavni nasprotnik je antagonist, ki mu skozi zgodbo postavlja prepreke, protagonist pa jih mora premagati.

                                     

Razodetje

Za knjigo Svetega pisma glej Razodetje Apokalipsa Razodétje je glagolnik od razodeti, kateri se po navadi uporablja kot razodetje resnice, skrivnosti; kar se razodene je mišljeno, da se razkrije ali odkrije.

                                     

Seznam rokopisov Nove zaveze v majuskuli

Aland, Kurt, M. Welte, B. Köster and K. Junack. "Kurzgefasste Liste der griechischen Handschriften des Neuen Testaments". Berlin, New York: Walter de Gruyter, 1994. Aland, Kurt & Barbara Aland. "The Text of the New Testament: An Introduction to the Critical Editions and to the Theory and Practice of Modern Textual Criticism". William B. Eerdmans Publishing Company, Grand Rapids, Michigan, 1995. Gregory, Caspar René, "Die griechischen Handschriften des Neuen Testaments" Leipzig 1908.

                                     

Sokolja teorija

Sokolja teorija razlaga, da se mora kot vodilni motiv v noveli na določenih mestih ponavljati tipičen predmet. Sokoljo teorijo je v 20. stoletju formuliral nemški pisatelj Paul Heyse na osnovi Novele o sokolu, ki jo je napisal Giovanni Boccaccio v Dekameronu.